Nezmotljivo sta začutila, da je treba odleteti. Nazaj, nazaj tja daleč, kjer ju čaka gnezdo. Zamahovala sta z velikimi krili in bila deležna občudovanja. V raznih jezikih so se jima ljudje čudili in bili veseli, da so ju videli. Kot da bi na krilih nosila posebno srečo. Da, da, marsikdo se je spomnil, da štorklje prinašajo otroke …
Onadva oa sta merila razdalje z zamahi svojih kril.
Pristala sta na starem dimniku, na gostoljubni hiši v vasi, ki je ni na nobenem svetovnem zemljevidu; preneznatna je. Tudi letos sta se vrnila v svoje staro gnezdo.
Štorklji sta že doma, so se razveselili Ciglarejvi.
Udobno sta se namestila, štorklja in štrk, vsa vdana drug drugemu.
V deželici, kjer sta bila pripravljena vzgajati svoj zarod, pa se je že toliko človeških parov nesrečno razšlo.
Poheteti je bilo treba, saj čas beži tudi za štorklje.
Nista bila mlada, vendar gnezdo tudi letos ne bo ostalo brez mladičev. Iz hiše na koncu vasi je tisti čas neki človek odpeljal mlado ženo na kliniko, in ko je štorklja z živalsko ljubeznijo grela ljubko zaobljena jajca, si je kirurg umil roke, medicinska sestra pa je zlila v odplako motno tekočino in se čudno spačila.
Ali si opravila? Je rekel mož, ko je mlada žena previdno sedla v avtomobil.
Štrk pa je svoji lepi družici prinašal hrano in ji delal družbo. Vrtel se je okoli nje, srečen in nemiren, in če bi bilo to v njegovi naravi, bo jo gotovo poljubil. Ne, to ne bi bil judežev poljub.
Lačni kljuni so se prav kmalu stegovali iz gnezda. Štorklja in štrk sta nenehno priletela in odletela. Spuščala sta se med ločje v mlaki in svojim mladičem prinašala najboljše od najboljšega. Komaj da sta pomislila še nase. V tistem kraju pa sta oče in mati puščala otroka po ves dan samega.
Zreksi so v hladilniku, sta rekla, ko sta se odpeljala izpred velike, razkošne hiše. Zvečer naju ni treba čakati, pojdi kar spat.
V gnezdu na starem vegastem dimniku, tam je bilo komaj še kaj prostora. Mladiči so rasli. Bili so nerodni in neuki, vendar so bili deležni nežnega varstva. Ne tako, jih je najbrž svaril oče štrk. Dobro se moraš prijeti, zdaj še ne znaš leteti. Lahko bi padel v globino in to ne bi bilo dobro.
Mar nebi bilo biti lepše ptič? je nekega dne pomisli deček v razkošni hiši. Živel bi v jati in bi mi bilo lepo.
Mlade štorklje so se učile letati. Gnezda na dimnikih in drogovih pa zato niso bila prazna. Prav od tam, prav iz gnezda, sta štorklja in štrk naučila letati svoje tri krepke in zdrave mladiče. Ne kar tako. Ne kakor koli. Vedno v smer, lahkotno in varno. Po nekakšnem skritem notranjem kompasu…
Potem je prišel čas, ki ga nezmotljivo začuti vsaka ptica. Pa tudi ljudje so vedeli, da prihaja slovo.
Štorklje bodo pa vsak čas odletele, je rekla Kata Ciglar, ko je srečala svojo znanko.
Ampak se bodo vrnile. Ko minejo ostre zimske sape, bo stari par poiskal staro gnezdo. Stari, zvesti, neločljivi par štorkelj.
Veš kaj, meni je vsega dovolj in še preveč. Midva pač nisva za skupaj! je po grozovitem prepiru dokaj mirno rekle mož svoji objokani ženi. Ločil se bom!.
V otroški sobi sta se igrala bratec in sestrica, ki še nista znala hoditi.
Hoditi se bosta že naučila. Ampak kdo jima bo pokazal pravo smer v zapletenem labirintu življenja?
[Berta Golob.
Tok o tem…
