klikni spet. svet je lep.

http://skavti.myminicity.com/

KLIKNI!

LP

Metk*

when i meet you. i feel butterflies*

when we are talking, i think that i’m in heaven.

i should never let you hold me baby;*

when i fall…you make me smile and help to get over it.

i can tell you all.

< 3

I just can’t believe how i love you.

I can’t forget your beautiful eyes.<3

[Hvala Tiašku* =))

Vse dobro v njem.

& držite pesti, da spravm skp anglo(:

Pomente mi.

Čau. * Met=*

Pa je prišeu tist nepričakovani NMS … presneto. =) 

Če te nebi blo tuki. Zdj. Bi postala najbolj zadepresirana oseba, ki bi jo svet poznal… Ampak ti si tuki. Tuki & zdj. In s tabo je svet lepši, je svet… pozitiven. Še skakanje iz Iglu športa u Interja je zanimivo.. Še k me najblj zebe me pogreje tvoj pogled, ah… nasmeh.
Hvala ti. Brez tebe nebi bla več JZ.

&&.. ker greva skupaj povsod, skupaj čez vse, & ker skupaj kupujeva bundo si poseben. Si.. najbolši.

Pomeniš mi, veliko=).

 HM.

Ubistvu vse skp ni presneto. Ah, hvala Vebri za nms. =)) Srečna sem.

Radaimam te.

Met*.

Zuni je sneg. Sicer ga je še čist mjhn, pa lih d ne se vidno topi, ampak je. (:
Ja sem še zmer bolna, lahko me pride kdo pogledat. Moja bolezen ni več nalezljiva. (:

Sicer pa pišemo nasledn tedn angleščino (a lhk umrem. ) … žalostno. Ampak … sej bo=P AVEŠ!

AH JA, a lhk povem še kšno LEPO stvar (: ? (težko.)
- Razumem Past cajte pr angleščini. (no dva (: )
- Kmal bo novo leto. AH JA..
- Čaj pr Homanu je dobr.
- Nism zaspana ^^ (:
- Lepo mi je. & čakam, čakam, čakam … na KMALU.
- …

AH JA. sicer ne vem natanko, čemu je blo tole napisan … preveč časa? A-a. Mja… (:
Pomenite mi. *

Meta. *<3

LALALALALALALALALLAALLALALAALALALALALALALALALALALALLAALALALALALAL….

O da, natanko to si mislim …
Da ni to samo občutek … da je realonst.
Da je res tisto, kar slišim ob nemogoči uri … da je to res TVOJ glas.
Da te ras čutim, da se te res smem dotakniti, da ti res smem reči, koliko mi pomeniš.
Da si tukaj, ko te potrebujem. Da si tam, ko hočem da te ni. Vedno si tukaj.
Da lahko ugledam tvoj najbolj iskren nasmeh.
Da mi polepšaš vsak dan.
Da mi polepšaš vsak trenutek ko sem s tabo in ko si daleč stran.
Da obstajaš.
Da, za to bi ti rada rekla … hvala.
Da, imam te rada.

JustMe*

Štorklji sta že doma, so se razveselili Ciglarejvi.
Udobno sta se namestila, štorklja in štrk, vsa vdana drug drugemu.
V deželici, kjer sta bila pripravljena vzgajati svoj zarod, pa se je že toliko človeških parov nesrečno razšlo.
Poheteti je bilo treba, saj čas beži tudi za štorklje.
Nista bila mlada, vendar gnezdo tudi letos ne bo ostalo brez mladičev. Iz hiše na koncu vasi je tisti čas neki človek odpeljal  mlado ženo na kliniko, in ko je štorklja z živalsko ljubeznijo grela ljubko zaobljena jajca, si je kirurg umil roke, medicinska sestra pa je zlila v odplako motno tekočino in se čudno spačila.
Ali si opravila? Je rekel mož, ko je mlada žena previdno sedla v avtomobil.
Štrk pa je svoji lepi družici prinašal hrano in ji delal družbo. Vrtel se je okoli nje, srečen in nemiren, in če bi bilo to v njegovi naravi, bo jo gotovo poljubil. Ne, to ne bi bil judežev poljub.
Lačni kljuni so se prav kmalu stegovali iz gnezda. Štorklja in štrk sta nenehno priletela in odletela. Spuščala sta se med ločje v mlaki in svojim mladičem prinašala najboljše od najboljšega. Komaj da sta pomislila še nase. V tistem kraju pa sta oče in mati puščala otroka po ves dan samega.
Zreksi so v hladilniku, sta rekla, ko sta se odpeljala izpred velike, razkošne hiše. Zvečer naju ni treba čakati, pojdi kar spat.
V gnezdu na starem vegastem dimniku, tam je bilo komaj še kaj prostora. Mladiči so rasli. Bili so nerodni in neuki, vendar so bili deležni nežnega varstva. Ne tako, jih je najbrž svaril oče štrk. Dobro se moraš prijeti, zdaj še ne znaš leteti. Lahko bi padel v globino in to ne bi bilo dobro.
Mar nebi bilo biti lepše ptič? je nekega dne pomisli deček v razkošni hiši. Živel bi v jati in bi mi bilo lepo.
Mlade štorklje so se učile letati. Gnezda na dimnikih in drogovih pa zato niso bila prazna. Prav od tam, prav iz gnezda, sta štorklja in štrk naučila letati svoje tri krepke in zdrave mladiče. Ne kar tako. Ne kakor koli. Vedno v smer, lahkotno in varno. Po nekakšnem skritem notranjem kompasu…

Potem je prišel čas, ki ga nezmotljivo začuti vsaka ptica. Pa tudi ljudje so vedeli, da prihaja slovo.
Štorklje bodo pa vsak čas odletele, je rekla Kata Ciglar, ko je srečala svojo znanko.
Ampak se bodo vrnile. Ko minejo ostre zimske sape, bo stari par poiskal staro gnezdo. Stari, zvesti, neločljivi par štorkelj.
Veš kaj, meni je vsega dovolj in še preveč. Midva pač nisva za skupaj! je po grozovitem prepiru dokaj mirno rekle mož svoji objokani ženi. Ločil se bom!.
V otroški sobi sta se igrala bratec in sestrica, ki še nista znala hoditi.
Hoditi se bosta že naučila. Ampak kdo jima bo pokazal pravo smer v zapletenem labirintu življenja?

[Berta Golob.

Tok o tem…